»Poberi se!  Za menoj, Satan!«

 Mt 16,23

Jezusa, ki bi na tak grob način govoril s svojimi prijatelji, nismo vajeni. In zakaj bi tik pred tem Petru zaupal temelje svoje Cerkve ter ključe nebeškega kraljestva, nato pa ga spodil od sebe?

Jasno je, da Jezus od sebe ne podi prijatelja Petra, ampak hudiča, ki skuša Jezusa odvrniti od Božjega odrešenjskega načrta. Odlomek me nagovarja v dve smeri. Prvič: če začutim, da me hudič skuša prepričati v svoje ukane, mu lahko mirno rečem, naj se pobere. Da, prav dobesedno. Če ob tem dodam še, da je Jezus tisti, ki mu zaupam, mu krepko zaprem vrata svojega srca pred nosom. In drugič: odlomek me spodbuja, da ne obsojam človeka kot takega, temveč greh, ki je hudičevo delo.

Peter skuša omiliti Jezusovo napoved trpljenja, na nek način jo spodbija. Ljudje smo izredno nagnjeni k temu, da se želimo trpljenju izogniti. Kar je sicer naravno in smiselno, človeški možgani so tako naravnani. Nekoč se mi je v srce vtisnila misel, da smo prav v trpljenju najbližje Bogu. Namreč, nobeno trpljenje, ki je v luči Božje volje, ni večno. Večna pa sta sreča in mir, ki ju s tem dosežemo.

In še: če smo torej v trpljenju najbliže Bogu, je torej takrat tudi on najbliže nam?! Zakaj bi se torej bali? Ne pustimo se zavesti raznim hudičevim krinkam in zaupajmo Jezusu. Saj je vendar dal svoje življenje, da bi naše ohranil v miru in sreči!

Katja