Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina …

Jn 3,16

Ob prebranih vrsticah iz Janezovega evangelija sem se v mislih dotaknila preteklosti.

Ko sem uspešno opravila maturo, mi je prijatelj podaril Sveto pismo. Leta dolgo je počivalo na knjižni polici, s katere sem občasno obrisala prah. Ko danes pomislim na to, me stisne pri srcu. Knjigo življenja, iz katere sedaj črpam moč in pogum za življenje, ki mi daje odgovor na mnoga moja vprašanja, sem dobesedno prezrla.

Bogu hvala za vse prijatelje, ki so mi pomagali na tej duhovni poti; s pomočjo Svetega pisma in molitve utrjujem prepričanje, da je Bog tudi zame daroval svojega edinorojenega sina, ki me ni prišel sodit, ampak mi je ponudil roko, da z njegovo pomočjo vedno znova vstanem in grem dalje. Dan za dnem me nenehno obsipava z ljubeznijo, tudi ko je ne čutim, je ne 'vidim' ali pa se je ne morem dotakniti. In ta mogočna ljubezen, ki je Jezusa vodila na križ, mi vedno znova pomaga, da se rešim vseh negativnih čustev, ki me hočejo včasih 'preplaviti'.

Bog ve, kaj je najboljše – samo zaupati mu moramo, kakor otrok zaupa očetu. Storil bo, kar je za nas najbolje. Karkoli že se bo zgodilo – po najboljših močeh in v globini srca se potrudimo, da bomo zaupali v Jezusovo moč in skrb za nas.

Dragica