»Vsi so enodušno vztrajali  v molitvi …«

(Apd,  1,14)

Zgornji citat iz Svetega pisma je vzet iz odlomka, ki govori o tem, kako so se apostoli po Jezusovem vnebohodu vrnili z Oljske gore v Jeruzalem in zatem skupaj molili. Naj bodo te besede izhodišče mojega razmišljanja o tem, kaj sploh je molitev.

V osnovi je molitev obračanje človeka k Stvarniku, je nekakšen »pogovor« z Bogom, v katerem mu izrekamo svoje prošnje in zahvale, ali pa ga preprosto častimo in slavimo. To lahko počnemo sami ali pa skupaj z drugimi.

Ta »pogovor« ima zelo različne oblike. K Bogu se lahko obračamo z ustaljenimi molitvami, med katerimi je najbrž najbolj znana tista, ki jo je učil Jezus (Oče naš). Naša molitev pa je lahko tudi popolnoma spontana, ko besede kar »same od sebe« prihajajo iz našega srca. Potem je tu kontemplativna molitev (meditacija), ko se v tišini popolnoma prepustimo Svetemu Duhu in v svojem  srcu prisluhnemo, kaj nam želi Bog povedati. Seveda pa lahko molimo tudi s pesmijo, saj vemo, da kdor poje, dvakrat moli – kot pravi star slovenski pregovor. Posebna oblika molitve je tudi meditacija ob Božji besedi, ki se  ji prepustimo ob branju Svetega pisma.

Zagotovo je še veliko več oblik molitve, kot sem jih zgoraj omenila. Vsak človek pač mora izbrati tisto, ki ga pripelje v najbolj oseben odnos z Bogom.

Marjana