»Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo, ker …«

Apd 6,2

Najbrž nas je veliko, ki smo kdaj pričeli jutro z željo, da bi ta dan bil že za nami, da bi ga najraje preskočili, ga ignorirali. Iz različnih razlogov: morda zaradi prenatrpanega urnika, zahtevnih obveznosti, za katere čutimo, da presegajo naše sposobnosti, neprijetnega pregleda pri zdravniku itd. Pa je bilo kljub temu potrebno zakorakati vanj, sprejeti to, kar je bilo na poti, in se tolažiti ob resnici, da prav vse mine, tako dobro kot slabo. Zdi se nam, da čas hitreje mine, ko nam je lepo, a se neskončno »vleče« v preizkušnjah. Čeprav je minuta v obeh primerih še vedno minuta, je bistvena razlika v našem počutju in doživljanju v tej časovni enoti. Saj merila našega doživljanja niso ustaljena, temveč se spreminjajo in smo včasih bolj, drugič manj dovzetni za posamezne dražljaje.

Tako kot si pripravimo zajtrk in ga zaužijemo, se primerno oblečemo za nov dan, prav tako je potrebno, da se tudi duhovno okrepimo in oblečemo. Zakaj bi se podali v nov dan nepripravljeni, naivni, polni napuha in bi dovolili, da nekdo manipulira z nami? Imamo možnost oprijeti se Božje besede, ji dovoliti, da nas okrepi, si jo obleči na tak način, da z njo tisti dan preživimo, ji dovolimo, da nas ogreje, ohladi ali samo ogrne - kot bo pač  potrebno.

V današnjem evangeliju me je nagovoril  kar prvi stavek, ki ga je izrekel Jezus: »Vaše srce naj se ne vznemirja.«

Ni tako enostavno prenesti to v prakso! Vem, vem. Prav zato mi ga je Jezus izrekel. Da mi bo uspelo, ga bom prosila za pomoč. Kaj bi se po nepotrebnem vznemirjala!

Milena