»Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju«

Jn 10,10

Na nedeljo dobrega pastirja, pa tudi sicer, se pogosto spomnim na vrstice iz meni najljubšega psalma: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka«, ki se prav lepo podajo tudi v kontekst sporočila današnje nedelje. S tem zavedanjem je življenje lepše, velikokrat pa tudi lažje.

Vsi se namreč radi ukvarjamo predvsem s tem, česar nimamo, ob tem pa zlahka pozabimo na vse tisto, kar imamo in česar načeloma res ni malo. Ves čas se ženemo za raznimi dobrinami, ki so materialne narave in brez katerih (po našem videnju) enostavno ne moremo. Kopičimo in kopičimo, kot da bi Jezus govoril o izobilju te vrste … Pa je res to vodilo, ki nam ga je želel sporočiti? Najbrž ni prišel zaradi tega, saj s tem ne bi naredil nobene razlike: bogastvo je bilo vedno opevano in zaželeno. So res dobrine tiste, ki predstavljajo življenje v izobilju? Zakaj se tako ne pehamo za vrednotami, za napredovanjem v lastni moralni drži, za tem, da bi bili bolj ljudje? To očitno ni dovolj konkretno, da bi nas pritegnilo, tega ni mogoče pokazati in se s tem postaviti pred sosedi. A tu se motimo. Trdna moralna drža in načelnost pritegneta sami po sebi. In če želimo, da bi nam kdo to zavidal, ni skrbi, da ne bi (oz. da ne bo). Je pa res, da tega ne bodo pokazali.

Kakšna je torej definicija izobilja? V Slovarju slovenskega knjižnega jezika so zapisali takole: »Stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin.« Najbrž bi lahko pritrdili, da mi dejansko živimo v takem svetu v takem času. A po drugi strani se počasi, a vedno bolj zavedamo, da nam manjka tisto nekaj, zaradi česar bi lahko res zaživeli v Izobilju. Morda tudi to, da ne bi bili slepi in gluhi za vse vrste pomanjkanja, ki ga pa vendarle srečujemo na vsakem koraku.

Julijana