"Gospod je res vstal!"

(Lk, 24,34)

Besedno bogoslužje velikonočnega časa nam streže z zapisi iz Apostolskih del. Spominjamo se življenja prve Cerkve, ki je vzklila iz skrivnosti vstajenjskega jutra. Prvi dnevi v življenju apostolov in drugih, ki so spremljali Jezusa na veliki petek, so bili potem, ko so našli Jezusov grob prazen polni negotovosti in dvomov, tudi strahu. Vendar upanje ni umrlo. Mir jim je prinesel sam Jezus, ko se jim je na različnih krajih in na različne načine prikazoval v poveličanem telesu.

Mir, ki jim ga je podaril, se je odražal tudi v njihovi pripadnosti skupnosti. Korenine takšne skupnost lahko iščemo v vsakodnevnem enodušnem in vztrajnem zbiranju ob lomljenju kruha. Ideal prvih vernikov, ki se nam dandanes verjetno zdi nedosegljiv, če že ne popolnoma utopičen, je temeljil na veri v vstalega Kristusa in popolni svobodi posameznika, da se pridruži skupini ljudi, ki so doživeli neskončno Božjo ljubezen, ki je človeštvu podarila svojega Sina. V moči te vere so se po rokah apostolov dogajala številna znamenja in čudeži. V apostolih so ljudje videli veliko upanje, da rešijo svoje vsakodnevne težave s telesnimi in duševnimi boleznimi. In ugled, ki so ga apostoli imeli, so ohranjali s stanovitnostjo in enodušnostjo, danes bi lahko rekli s slogo, vzajemnostjo in enotnostjo.

Ob razmišljanju o stanovitnosti in enodušnosti prvih vernikov mi vedno znova prihaja na misel razdvojenost našega naroda v družbenem življenju. V priliki, ki jo opisuje evangelist Marko v 3. poglavju, Jezus pravi, da kraljestvo ali hiša, ki bi bila razdeljena proti samemu sebi, ne moreta obstati (prim. Mr 3,24-15). Življenje to potrjuje. Cerkev je preživela veliko notranjih in zunanjih napadov, ker temelji na stanovitnosti v veri v velikonočno jutro. Družina, katere člani med seboj niso povezani in ne delajo v slogi, ko jim preti nevarnost od zunaj, bo težko preživela. Podobno so sloga, povezanost, stanovitnost in enodušnost pomembni za preživetje naroda, ko mu grozi nevarnost kulturnega ali ekonomskega propada. Zato iščimo in delajmo za tisto, kar nas povezuje, da bomo imeli močne temelje za našo skupno prihodnost.

Andrej