»Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal.«

Jn 9,4a

Postni čas se je prevesil v drugo polovico, pomlad se prebuja povsod okrog nas. Kaj pa v nas, v meni? Se ni še nič premaknilo in prebudilo iz zimskega spanja …

Danes nam Jezus v Božji besedi spregovori: »Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal.« Saj res, samo dokler ja dan, dokler imamo v svojem življenju še možnost spreminjati stvari, popravljati napake, odpuščati, graditi odnose, lahko spreminjamo sebe in druge. Najtežje je začeti – toda začeti moram pri sebi: A sem do svojih bližnjih resnično prava kristjanka? Si vzamem zanje dovolj časa, jih skušam razumeti, sprejeti njihovo drugačnost …

Vsak od nas najbolje ve, kje so naše šibke točke in kaj so tiste grozne pregrade, ki nas ločujejo od sočloveka. Pri tem nam lahko veliko pomaga tudi dobra spoved, pogovor z duhovnikom. Nikar se ne sprašujmo, kdo mora prvi ponuditi roko: storimo to sami, pozabimo na svoj ponos, na stare zamere, žalitve – in ponudimo roko. Ne samo enkrat ...

Samo to je krščansko, samo tako nam bo »ob koncu dneva« lahko rekel Jezus po apostolu Pavlu: »Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu« (Ef 5,8 ).

Vsi vemo, da je s temo v sebi težko živeti, pa se je ne znamo in nočemo rešiti. Poskusite: nobena materialna dobrina ni tako pomembna, da bi nam uničila odnose; spravimo se z bratom, s sestro, s starši, z otrokom, s sosedom … Morda v letošnjem postu storimo prvi korak. Pa veliko poguma, vztrajnosti – in ljubezni vam želim.

Majda