»Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

(Mt 5, 16)

Svetloba luči, kako veličastna prispodoba, pa vendar nekaj, kar včasih v življenju sprejemamo kot nekaj povsem samoumevnega in predvidljivega, nekaj, na kar smo se že povsem navadili in je zato izgubilo svoj pravi čar. Svetloba pa je v bistvu nujno potrebna za življenje, za rast in razvoj, njen pomen je neprecenljiv in nenadomestljiv … A ne samo sončna svetloba in svetloba dneva … Najbolj veličastna je zame tista svetloba, ki si jo predstavljam kot mogočen sijaj, v katerega je odet naš nebeški Oče, ki je Bog-Stvarnik. On je pravi vir te svetlobe, začetek in konec vsega. Njegova Beseda je svetla in sveta, prinašalka vsakršnega življenja, in to življenja v izobilju.

Današnji evangelij pa nam želi spregovoriti tudi o svetlobi naših src in o svetlobi naših dobrih del. O tem, kakšna naj bodo ta dobra dela, nas s svojim zgledom poučuje Jezus. Želi, da prav naravnamo kompas svoje vesti, želi nam odpreti srce in oči za Boga in soljudi, želi, da naša dobra dela obrodijo dober sad … Ta dobra dela pa izvirajo iz pristnega sočutja in usmiljenja, iz ljubezni in prinašajo sadove vere, upanja, ljubezni, sadove miru in sprave …

Zato vsak dan drug drugemu poskušajmo posredovati čim več te luči in bodimo Kristusove kresnice miru in upanja …

Danijela