»Glejte, bratje, svojo poklicanost!«

1 Kor Lk 1,26-31

Velikokrat smo priča situacijam, ko opazimo, da druge sodimo po njihovem položaju v družbi, po njihovem materialnem stanju ali po njihovem vplivu. Na socialnih omrežjih lahko najdemo veliko zelo pričujočih videov, ki prikazujejo podobno: kako se npr. nihče ne ozira za »brezdomcem«, ki se mojstrsko poigrava z žogo, dokler se ne razkrije in mimoidoči ne opazijo, da gre za slavnega nogometnega igralca Christiana Ronalda (www.youtube.com/watch?v=GxBfD1SC06M).

Apostol Pavel, ko v pismu Korinčanom piše o poklicanosti in kaj si je Bog izbral za svoje, izpostavlja, da si je Bog izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno (prim. 1 Kor 1,27). Na prvi pogled bi lahko te besede razumeli, da si moramo v svojem življenju prizadevati za norost in ne modrost, za slabotnost in ne za moč, češ, da bomo tako »bolj poklicani«. Pri skušnjavi za takšno razmišljanje pa se moramo vendarle osredotočiti tudi na zadnji stavek današnjega drugega berila, kjer nam apostol pravi, da tisti, ki se ponaša, se naj ponaša v Gospodu. (prim. 1 Kor 1,31).

Ne gre torej za to, da bi se ne izpostavljali, da bi se ne ponašali, da bi si ne prizadevali za modrost, moč, pomen, vpliv, ampak da vse to, ko delamo in kar počnemo, delamo v ponižnosti pred Gospodom za dobro ljudi.

Andrej