»…bila sta namreč ribiča. Reče jima: 'Hodita za menoj! Naredil vaju bom za ribiča ljudi'."«

Mt 4,18b-19

Jezus ne dela iz nas to, kar nismo. On točno ve, kakšne in katere sposobnosti nam je dal in česa smo ali nismo sposobni. On želi iz nas narediti najlepšo verzijo nas samih, tam kjer smo in z ljudmi, s katerimi delimo naša življenja. Če smo recimo po srcu ribiči, potem bo Jezus verjetno samo malo dopolnil naša poslanstva, kakor je to naredil s prvimi štirimi učenci. Na koncu niso bili zidarji, ostali so ribiči, samo na drugačen način.

Jezus nam nikoli ničesar ne jemlje, ampak želi le to, »da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju!« (Jn 10,10) In kadar sledimo Njegovemu klicu, takrat postajamo vedno bolj to, kar naj bi po Božji zamisli bili!

Tja, kamor nas Bog pokliče, je vedno dobro, da gremo. Ne pravim, da je lahko, dobro je! Že sveti Pavel je ugotovil, da je Bog izjemno zanimivo bitje, saj nas včasih pošlje kam, kjer se nam zdi, da ne bomo zmogli, da nimamo dovolj darov za tako nalogo in podobno – Pavel pravi, da ga je Jezus poslal »oznanjat evangelij, in sicer brez govorniške spretnosti, da Kristusov križ ne bi zgubil svoje moči« (1 Kor 1,17).

Takrat, ko odpovejo naše sposobnosti, pa hkrati vemo, da je prav, da sledimo Jezusu, je potrebno tudi ponižno srce. Tako srce razume, da vsega ne zmore samo, da potrebuje tudi podporo in da se lahko na Jezusovo pomoč popolnoma zanese!

Marinka