"... moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša."

Kar nekaj krat v teh dneh sem slišala: "Končno konec praznikov, tako sem utrujen(a)." Praznik prav gotovo ni, če si človek sam prenatrpa dan in samozadostno poveličuje svoje delo.

Kdaj se bomo začeli zavedati, da nas modernizacija in samozadostnost razdvajata? Toda v globini svoje biti  vemo, da je bistvo našega bivanja odnos do bližnjega. Bog je vendar bil ponosen, ko nas je ustvaril.

Danes, ko obhajamo Jezusov krst, v vsej ponižnosti obnovimo krstne obljube. Zaživimo tako, da se bo razveselila Njegova duša.

Praznik je zame vsako novo jutro, vsak nov dih, vsak pogled v daljavo ... Praznik je zame, ko se zjutraj zazrem v oči svojega moža. Praznik je, ko se veselim s svojimi vnukinjami in vnukom. Ali ne praznujemo, ko se zberemo okoli  mize in molimo?

Največji praznik zame je, ko v srcu čutim mir, ljubezen, ... Takrat se odpro nebesa in zaslišim: "Ti si moja ljubljena hči ... "

Prav te besede je slišal Jezus pri krstu v Jordanu. Ni bil potreben krsta, saj je bil brez greha, a želel je in še želi biti ob tebi in meni.

Zato dragi brat, draga sestra, padimo na kolena pred Gospoda. Dajajmo Gospodu slavo in moč (Ps 29, 1.2). Dopustimo  mu, da nas vodi po pravi poti, saj on nikoli ne opeša in ne kloni (Iz 42,4).

Erika