»Njen mož Jožef pa je bil pravičen in je ni maral osramotiti, temveč je sklenil, da jo skrivaj odslovi«.

Mt, 1, 19

Jožef, Marijin zaročenec, izve, da je Marija noseča, preden začneta živeti skupaj. Ker je pravičen, ne  želi, da bi bila Marija zaradi tega osramočena, ampak jo želi na skrivaj odsloviti - dokler se mu v spanju ne prikaže angel in mu pove, da je Marija spočela od Svetega Duha.

Resnično je Jožef moral biti pravičen, saj je zaupal Bogu, da ga Marija ni prevarala. Da je verjel Svetemu Duhu, ki ga verjetno do tedaj sploh poznal ni. Da si je drznil biti »oče« sinu, za katerega mu je verjetno bilo jasno, da bo nekaj posebnega. Da je skrbel zanj ob rojstvu, da je poskrbel zanj kasneje, ko mu je Herod stregel po življenju. Da ga je izučil poklica, pa čeprav se mu verjetno niti »sanjalo« ni, kaj pomeni, da bo Jezus odrešil svoje ljudstvo, kot mu je napovedal angel.

Ob tem se mi seveda zastavi vprašanje, ali bi tudi jaz zmogel biti Jožef, če bi bil postavljen pred dejstva, ki jih ni mogoče razložiti z znanostjo. Ali bi se igral pravičnika – ali pa še to ne?! Bi ubral najlažjo pot, bi zmogel zaupati Svetemu Duhu? Bi sploh bil dovolj odprtega srca, da bi me Sveti Duh lahko nagovoril?

Gospod, prosim te, daj mi/nam moči, da bom(o) zmogli sprejeti Jezusa, ki prihaja k nam na različne načine. Čeprav ni naš »sin« in prihaja k nam mogoče kot neznanec, tujec, begunec, … ga moramo sprejeti z ljubeznijo. Tako kot je to storil sveti Jožef.

Matej