PONIŽNO ZAUPAJMO V BOGA, NE VASE

Lk 18,9–14

Celo dobra dejanja ali sposobnosti so lahko ovira za srečanje z Bogom, če postanejo vzrok za bahanje ali napuh. Tudi farizeju v evangeliju je bila navezanost na njegova dobra dejanja ovira za srečanje z Bogom. Ko je prišel v tempelj, se je »bahal« z njimi. Tako je bil zaverovan vanje, da je pozabil na dve temeljni kreposti:  ljubezen in ponižnost.

Farizejevo obnašanje je napačno, ker v svojem »obrekovanju« cestninarja in grešnikov zanemarja prvo in najvažnejšo zapoved – ljubezen do Boga in do bližnjega. Poleg tega se je cestninar želel spreobrniti in je za to prosil Boga, farizej pa je hotel, naj se spreobrnejo »drugi ljudje«, ki so grešniki. Brez ponižnosti je molitev poudarjanje »jaza«, ne Boga; je zaupanje vase, v svoje sposobnosti in zasluge, ne pa v Boga in v njegovo usmiljenje. Potem se lahko hitro spremeni v napuh in zagledanost vase, ki kaj kmalu rodi podcenjevanje drugih, kakor se je zgodilo v evangeljski priliki. Tako farizej kot današnji novodobniki ne potrebujejo odrešenja in za Boga ni več prostora. Zato veljajo besede: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Vprašanje pa je, ali je bil farizej res tako pravičen, kakor se je bahal. Kristus je namreč priliko namenil predvsem ljudem, »ki so bili prepričani, da so pravični in so zaničevali druge«. Se pravi, neiskrenim, ki trdijo, da nimajo greha. Cestninar je bil vsaj iskren. Njegovo življenje ni bilo idealno in nam ga evangelij ne daje za vzor. Vendar se mož zaveda svoje grešnosti in zaupa v Boga, v njegovo pravičnost, v njegovo ljubezen in usmiljenje. Odreši ga vera in zaupanje v Boga. Nima ničesar, s čimer bi se ponašal, zanese se le na Božjo milost in usmiljenje. To pa je očitno zanesljivejše od bahanja s človeško pravičnostjo, saj je cestninar »šel opravičen domov, oni pa ne«.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem