»Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.«

(Lk 18,1)

Pa mi? Kako hitro se naveličamo prositi Boga in mislimo, da nas ne sliši, da nas ne bo uslišal?

Tukaj mi prihaja pred oči sveta Monika - mama svetega Avguština. Veliko, veliko let je molila za sina, ko je on v svoji mladostni vihravosti taval daleč proč od Boga, ona pa ni odnehala, čeprav je kljub njeni molitvi njen sin padal samo še globlje.  Zgledalo je, da so vse molitve preslišane in četudi se je mami Moniki najbrž tako zdelo, je z vsem srcem nadaljevala z molitvijo, v upanju, da pa nekega dne vendar Bog usliši njeno srčno molitev za njenega sina. In dobri Bog je obilno uslišal ljubeče molitve matere Monike in sveti Avguštin je po mnogih letih končno našel pravo pot, se spreobrnil in postal več, kako si je Monika sploh upala prositi in predstavljati: najprej je postal kristjan, nato duhovnik, škof in končno cerkveni učitelj. To je moč molitve!

»Vendar, kadar bo prišel Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?« Mama Monika je imela otroško vero, zaupala je do konca, imela je vero bojevnika, vztrajala je do konca in končno je imela veliko ljubezen-to je bistvo! Moliti moramo z ljubeznijo! Taka molitev prestavlja gore, take molitve Bog uslišuje - včasih sicer zelo dolgo traja, a nič za to. Mi moramo samo ljubeče moliti, ostalo prepustimo Božji ljubezni in Njegovemu usmiljenju. In ne pozabimo na Marijo, njo ima Jezus posebej rad. Njej ne more ničesar odreči, saj je vendar njegova mama☺. Ali kot pravi sveti Janez Bosko: »Vse zaupaj Jezusu v Nasvetejšem in Mariji Pomočnici, pa boš videl, kaj so čudeži.«

Marinka