»Bojuj dober boj vere …«

(1Tim 6,12a)

Kot mama dveh otrok se pogosto zalotim, da v sebi bojujem bitke med dobrim in slabim, med tistim, k čemur me blago vabi Jezus, in tistim, k čemur me z vso pompozno reklamo vabi hudi duh. Pogosto me na primer želi prepričati, da nisem dovolj dobra mama, da ne naredim dovolj za otroka in družino nasploh. Pojavi se stiska, jezna sem nase, na moža, včasih celo na otroka. Druge 'učim', da jim ni treba, da so popolni, sama pa kaj hitro to pozabim in si očitam, ko kaj ne gre tako, kot bi naj. To je eden od načinov, kako izgubiti bitko za resnično vero. Ko pustim Jezusa čakati nekje zunaj svojega srca in napuhnjeno mislim, koliko da zmorem … O, da, saj mame res zmoremo čuda in pol, a zares popoln in pristen je le tisti odnos, kjer dovolim, da preko mene deluje Jezus.

Vedno bolj dojemam, kako je Jezus umiral zame. Odpovedal se je svoji moči, da bi bila jaz v moči Očetove ljubezni rešena. Tako tudi mama: vedno znova umira sebi in svojim potrebam, da bi zadostila potrebam otrok. A s tem sebe ne izgubi, le še več življenja poraja.

Da, biti starš je vsekakor čudovito, a pogosto je to tudi odrekanje, veliko potrpljenja in odprtosti za kompromise. Pravzaprav je lahko sleherni trenutek izziv, predvsem pa priložnost, da izbojuješ dober boj vere! In vera je, vsaj po mojem mnenju, najboljša popotnica, ki jo lahko otrokom pripraviš za življenje. Po Božji milosti, seveda.

Katja