Gostiti in poveseliti pa se je bilo treba,

ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel,

bil je izgubljen in je najden.

(Lk, 15, 32)

V priliki o izgubljenem sinu nam Jezus predstavi tri glavne like: mlajšega sina, ki odide od očeta, se »izgubi« ter na koncu pokesa in se vrne k očetu, starejšega sina, ki ves čas stoji ob očetu, in seveda očeta, ki priredi zabavo ob vrnitvi mlajšega sina.

Spomnim se, da se mi v mladosti ta očetova drža, ki se nikoli ni poveselil skupaj s starejšim sinom, zabavo pa je priredil ob vrnitvi tistega sina, ki je zapravil vse, ni zdela nikoli »pravična«.Kakšen smisel pa ima potem upoštevati očetova navodila, biti priden …, če pa se na koncu oče bolj razveseli tistega, ki je počel »lumparije«. Ali ni potem boljše, da gremo po stopinjah mlajšega sina in  uživamo brez vsakih ovir? Ko zmanjka denarja, se lepo pokesamo ter prosimo za odpuščanje. Pa smo »rešeni«. Težko razumljivo in v mojih očeh čisto »nepravično«. Nepravično samo, če pozabimo, da je oče predvsem usmiljen.

Jezus nam s priliko želi povedati, da ne smemo biti prevzetni kot starejši sin, ki je bil prepričan, da si zaradi svoje »pridnosti« zasluži nekaj več. Jezus ve, da grešimo. Vsak od nas kdaj pa kdaj zaide po poti mlajšega sina, se izgubi, tava in se boji vrniti k Očetu, ker ga je sram. Toda Oče nas bo vedno sprejel ne glede na našo »preteklost«. Vesel bo našega kesanja, če bo le iskreno. In takrat bomo veseli – tudi če bo v naših očeh videti kaj »nepravično« - da je On neskončno usmiljen.

Matej