Lk 14,1.7–14

PONIŽNOST ZARADI KRISTUSA V LJUBEZNI

Zdrava pamet govori, da se ni modro prehitro hvaliti in iskati slavo. Na zdravo ponižnost so opozarjali že poganski misleci. Tudi svetopisemski Sirah v prvem berilu pravi: »Otrok, opravljaj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji« (Sir 3,17–18). In nenazadnje Kristusov opomin po skromnosti in ponižnosti v priliki iz današnjega evangelija ne preseneča, saj ga lahko uvrstimo med pozive drugih modrecev človeštva.

Pa vendar se Kristusov govor o ponižnosti razlikuje od drugih priporočil. Kristus govori o ponižnosti v zvezi z Božjim kraljestvom. Gostija v Božjem kraljestvu ima drugačno razporeditev sedežev, kot je »sedežni red« pri uradnih sprejemih. Tam velja, da bo »vsak, ki se povišuje, ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Sam Kristus, ki je prvi v Božjem kraljestvu, je vzor ponižnosti, saj »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti.« Kristusova ponižnost je v službi Božjega kraljestva in odrešenja, saj nam s tem, ko v ponižnosti sprejme križ, prinese odrešenje.

Ponižen je lahko tisti, ki je v Kristusu in se mu pridruži pri odrešenjskem delu. Kdor je s Kristusom, zmore zaradi Kristusa in njegove ponižnosti, ki temelji na  ljubezni, biti ponižen. Kot vsako krepost moramo namreč tudi ponižnost uvrstiti v območje ljubezni. Ponižnost brez ljubezni je lahko pomanjkanje samozavesti ali celo samozaničevanje, storjena v ljubezni pa je hoja po Kristusovih stopinjah in v službi odrešenja. Zato Kristus, potem ko spregovori o ponižnosti, to poveže z ljubeznijo, ko v drugem delu evangelija govori, kako prava ljubezen povabi na gostijo – se pravi je radodarna in rodovitna – najprej tiste, ki so na robu družbe (»uboge, pohabljene, hrome, slepe«), skratka tiste, ki nam »ne morejo povrniti«.

Ponižnosti ne moremo ločiti od ljubezni. Prosimo Gospoda, da bi imeli ljubezen do Kristusa in bi se iz te ljubezni darovali za druge ter bili ponižni zaradi ljubezni in v ljubezni.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem