Lk 12,49–53

KOGA KRISTUS POZNA?

Prvo berilo iz knjige preroka Izaija poudarja, da je odrešenje namenjeno vsem, saj pravi: »Pripeljali bodo vse vaše brate izmed vseh narodov v dar Gospodu« in: »Prišel bom, da zberem vse narode in jezike …« Bog je Bog za vse. Ne gleda na narodno, jezikovno, rasno ali kakšno drugo pripadnost. Zanj smo vsi ljudje sinovi in hčere, njegovi otroci in vsakega izmed nas neizmerno ljubi. Ljudje se sami oddaljujemo od  njega. Ločnica gre po sredi našega srca. Tam se človek odloči, ali bo pripadal Bogu ali ne. Za Boga so pomembna dejanja, ki izhajajo iz našega odnosa do njega.

Jezus je v današnjem evangeliju zelo jasen in oster, ko opisuje, kaj nas loči od Boga. Ko bomo začeli trkati na zaprta vrata in se sklicevati, da smo z njim »jedli in pili in je po naših ulicah učil«, nam bo odgovoril: »Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!« Kristus nas ne pozna, če se iz našega življenja ne pozna, da smo njegovi. Sklicevanje na poznanstvo z njim nam ne bo pomagalo, če nismo živeli, kot nas uči.

Najbrž že vidimo veliko »kandidatov«, ki bi jim Kristus lahko naslovil besede, da jih ne pozna, ker ni dovolj, da se sklicujejo na svoje krščanstvo. Ali niso to tisti, ki gredo dvakrat na leto k maši, dajo krstiti otroke in zahtevajo cerkveni pogreb za svoje bližnje, a živijo tako, kot da niso nikoli slišali za Kristusa? Ali ne spadajo sem ljudje »polovičnega« krščanstva, ki občasno hodijo k maši, jo po možnosti zamudijo, stojijo nekje zadaj in ne sodelujejo pri župnijskem življenju in dobrodelnosti ter jemljejo Božjo in duhovnikovo besedo z veliko rezervo? Nedvomno  spadajo vsi ti med možne naslovljence Jezusovih besed: »Ne vem, od kod ste.« Toda nič manj nis(m)o v nevarnosti ljudje, ki hodimo redno k maši, celo sodelujemo v življenju Cerkve, pa je naše srce in so naši medsebojni odnosi, skratka naše življenje tako, da se nam ne pozna, da smo Kristusovi. Ni dovolj sklicevanje na »poznanstvo« z Jezusom.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem