- Domov
- Verouk
- Oznanila »
- Duhovno »
- Božja beseda za vsak dan
- Kratko razmišljanje ob dnevni Božji besedi
- Beseda o Besedi
- Sveto pismo na internetu
- Molitev
- Jutranja molitev
- Dnevna molitev
- Eksamen - molitveni pregled dneva
- Zakramenti
- Cerkveno leto
- Korak bližje
- Katekizem Katoliške Cerkve
- Pridi in poglej - pastoralni portal
- Katoliška Cerkev v Sloveniji
- Skupine »
- Žup. utrip »
- Cerkve »
- Zgod.
Avtor: zuhoce, datum 12. 08. 2016 09:20:26
Lk 12,32–48
Aktivno pričakovanje
Ljudje neradi čakamo. (Vsaj zame to velja.) Če moramo čakati, postanemo živčni. Pomislimo samo na čakanje pri zobozdravniku ali pa na čakanje v vrsti pred okencem za dokumente. Seveda pa obstaja tudi druga vrsta čakanja – veselo pričakovanje: ko fant čaka na zmenek z dekletom, na primer. Podobno so veseli starši, ko se njihov otrok vrne s potovanja ali študija v tujini. V tem veselju mu mama pripravi najljubšo jed, ko pa je v Angliji, kjer je bil na jezikovnem tečaju, tako slaba hrana. Pričakovanje zna biti lepo in veselo, ko čakaš na ljubljeno osebo. Kdor ima vero, pričakuje Kristusa, je buden in pripravljen, da ga sprejme.
Ko sem obiskal zelo bolno starejšo gospo, mi je mirno dejala: »Sedaj čakam.« Nekoliko mi je bilo nerodno, kajti mislil sem, da bo rekla: »Sedaj čakam smrt!« Pa je nadaljevala: »Sedaj čakam Kristusa, da pride pome.« Vse življenje je bila povezana z njim. Zanj je delala, z njim trpela, njega je molila, sedaj ga je čakala v moči vere vanj in z ljubeznijo, s katero ga je ljubila. Njeno končno pričakovanje je bila vsota številnih »majhnih pričakovanj« Gospoda. Dejala je še, da veliko moli. V slogu današnjega evangelija bi lahko rekli, da je budno čakala. Vera ji je pomagala, da se ni bala, ampak je pripravljena čakala Kristusa.
»Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne. Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posedel za mizo. Pristopil bo in jim stregel« (Lk 12,37). Kako pomembno je budno čakati, evangelij ponazori s kar tremi prilikami: o gospodarju, ki se vrača s svatbe; o tatu, za katerega ne vemo, kdaj se prikrade, in o oskrbniku, ki v pričakovanju gospodarja vestno opravlja delo. Moder je tisti, ki čaka pripravljen, nespameten pa tisti, ki ni pripravljen.
Ne samo da je modro pripravljen čakati Gospoda, velja tudi, da je vesel, kdor pričakuje ljubljeno osebo. Bolj ko ljubimo, bolj se bomo veselili. Seveda ne gre za pasivno čakanje, ampak čakamo pripravljeni, kajti gorje oskrbniku, ki »ničesar ne pripravi«.
Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem
Lokacija: