­

Kdo pa je spoznal tvojo voljo, če mu nisi ti dal modrosti in nisi iz višav poslal svojega Svetega Duha?

(Mdr 9,17)

Pred kratkim sem slišala misel, ki me je nagovorila in me spodbudila, da jo dopolnim. »Dve področji v našem življenju sta neizmerljivi: vesolje in človeška neumnost!« Prav res, sem si rekla, človeška neumnost res nima meja … Kaj pa človeška modrost? Dobro vemo, da prav hitro odkrijemo svojo nemoč, ko naletimo na vprašanja brez odgovorov, ko obstanemo pred skrivnostmi našega življenja.

Če smo le odprti za vprašanja svojega bivanja, za čudeže življenja, vemo, da je najbolj neizmerljiva skrivnost Bog. A današnji človek ga zlahka izključi iz svojega miselnega območja, preprosto ga črta in nadomesti z materialnim svetom in vsem, kar mu ta svet nudi.

»Kdo pa je spoznal tvojo voljo, če mu nisi ti dal modrosti …« Kaj lahko današnjega samozadostnega človeka odpre, da se ob tem zamisli? Tu je konec mojega modrovanja, saj se zavedam, da je vera milost, ki jo lahko izprosimo z molitvijo k Svetemu Duhu, mogoče z vzgledom, življenjem … Pravijo, da je »najtežje prepričati prepričanega«. Zato ne moremo in ne bomo prepričevali, prosimo raje s psalmistom današnje nedelje: »Gospod, daj, da pridemo do srčne modrosti.«  

Če še kapljica izdolbe kamen, pa ne bi kristjani s svojo ljubeznijo spreminjali tega sveta! Ostanimo kapljice v tem morju brezsrčnega življenja.

Majda