Z NEDELJENIM IN SVOBODNIM SRCEM ZA GOSPODOM

»K maši ne grem vedno. Saj veste, sedaj ta mraz …« mi je dejal neki mlad fant. »In poleti bo tista neznosna vročina, a ne?« sem mu odgovoril ter nadaljeval: »Spomladi in jeseni pa res ne veš, ali bo vročina ali mraz in ne moreš kar tako k maši …« »Zafrkavaš,« me je pogledal. »Pravzaprav mislim resno,« sem bil še hitrejši v odgovoru. Da, resno mislim, da ljudje tako hitro najdemo izgovor, ko je treba iti za Kristusom. Z izgovori ljudi, ki jih pokliče Kristus, naj mu sledijo, se srečamo tudi v današnjem evangeliju. Tako ga je eden izmed učencev prosil, naj mu dovoli, da gre in »pokoplje svojega očeta«, drugi pa se želi »posloviti od svojih domačih«. Kristus od tistega, ki ga pokliče, zahteva, naj »se ne ozira nazaj«, ampak naj se ves in popolnoma preda hoji za njim.

Učenca, ki zatrdi, da bo hodil za Kristusom, kamorkoli pojde, Gospod opozori, naj se popolnoma odloči zanj in naj ne bo navezan, ampak svoboden, saj »Sin človekov nima, kamor bi glavo položil« (Lk 9,58). Ko Kristus reče: »Pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo«, ne gre za to, da bi nasprotoval spoštovanju staršev, ampak za to, da poudari potrebnost radikalne odločitve in popolne predanosti njemu. Opozori nas na nevarnost polovičarstva in na potrebnost, da imamo pogled uprt v prihodnost. Treba je zapuščati preteklost, ki je velikokrat grešna, in ne biti navezan nanjo.

Prosimo Jezusa, da bi mu mogli vedno slediti. Ko smo brezpogojno poslušni njegovemu klicu, postanemo svobodni, in ko mu služimo z vsem srcem, mu sledimo na poti v slavo. Kristjan ve za cilj poti, ve, kam ga pelje pot, ko sledi Jezusovim stopinjam. Zato tisti, ki hodi za Jezusom, ne tava brezciljno, ampak ima smisel.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem