»Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere«

Lk 7, 9

V Svetem pismu pogosto beremo, kako ključnega pomena je v našem življenju vera. V teoriji nam je to pogosto predstavljeno, v praksi se to trudimo živeti. Prizadevamo si za življenje iz vere in za vero, pa čeprav nismo vedno prepričani, kaj vse to dejansko pomeni.

Preprosto je izpovedovati vero takrat, ko ti vse v življenju teče kot po maslu, ko se zdi, da se ti nič ne more zgoditi, te iztiriti … Jasno in glasno povemo, da je Bog na naši strani, če je to pač potrebno. Še bolj verjetno je, da se z vero in Bogom sploh ne ukvarjamo, ker je tako normalno postalo vse jemati za samoumevno. Nihče pa ne sprejme tako zlahka težav in problemov, preizkušenj, bolezni ali kakršnegakoli trpljenja, čeprav vse to prej ali slej pride, pa naj se še tako upiramo. In ravno takrat je potrebna vera in zaupanje, da je vse to z razlogom, ki ga najbrž še ne razumemo povsem. Takrat bi nam še kako koristila stotnikova drža: zavedanje svoje nemoči, a zaupanje v Njegovo brezmejno moč. Mi pa, ki smo navajeni napihovanja lastnega ega, izpostavljanja sebe in svojih dosežkov, nismo več zmožni reči: »Nisem vredna, da prideš k meni, ampak reci le besedo …« Za to je gotovo potrebno nekaj ponižnosti in vsaj malo vere.

Samo s ponižnim in preprostim srcem si lahko iskren do sebe, saj še vidiš svoj pravi jaz, takšen kot v resnici je, in se ne pretvarjaš. Ko te premaga napuh, tvoja podoba postane bolj pomembna, namenjaš ji vedno (pre)več časa. Iskren nisi več niti do sebe, ne do drugih in posledično tudi ne do Boga. In če postajam vedno bolj prepričan v svoje sposobnosti, potem Boga ne potrebujem več. Na vero pa bomo prej naleteli tam, kjer je sploh ne bi pričakovali, npr. v stotnikovi hiši.

Julijana