»Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in  Zadnji, začetek in konec.«   

Raz  22, 13

Vedno, ko preberem ali slišim te besede, me prevzame posebno občutje, ki ga je težko opisati.  Združuje navdušenje, vznesenost,  strahospoštovanje, občudovanje,   hvaležnost…

 Ko mogočni Stvarnik izreče to resnico, v kateri je skrito vse in vsakdo, se zavem tudi svoje majhnosti, omejenosti. Nato pa občutim veliko hvaležnost, ker vsak dan doživljam in uživam njegovo nezasluženo dobroto in milost. In vedno znova se lahko vprašam: »Kdo sem jaz, da se je ozrl name, da me ljubi in tako čudovito skrbi zame?«

 Ali si ljudje sploh lahko predstavljamo vse dimenzije, ki so skrite v teh besedah – vso vsemogočnost, vseobsežnost, superiornost Njega, ki drži v rokah vse, ki je ustvaril vse in po katerem biva vse? A v tej popolnosti se obrača k nam in nas preprosto ljubi.  To ljubezen doživljamo vsak dan, kajti On je ljubezen – razdajanje, pomoč, sočutje… Jaz pa lahko, ganjena in hvaležna,  kličem: »Slavi, moja duša, Gospoda, vsa moja notranjost njegovo sveto ime. Slavi, moja duša, Gospoda, ne pozabi nobenega dejanja njega, ki ozdravlja vse tvoje bolezni, ki iz jame rešuje tvoje življenje, ki te krona z dobroto in usmiljenjem, ki tvoja leta nasičuje z dobrinami; kakor orlu se obnavlja tvoja mladost.« (Ps 103, 1 – 5)

 Slava in čast tebi, čudoviti Bog!

Jelka