»Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?

(Jn, 21, 15)

Jezusovi učenci lovijo ribe v morju. Niso preveč zadovoljni, saj niso ničesar ulovili. Tedaj se jim prikaže Jezus in svetuje, naj ponovno poskusijo vreči mreže. Ribe napolnijo mreže in tedaj učenci Jezusa prepoznajo. Simona Petra – tistega učenca, ki ga je v težkih trenutkih trikrat zatajil – ,  Jezus sedaj vpraša: »Ali me ljubiš bolj kakor tile?«

Ali bi mi, če bi nas nekdo zatajil v naših najtežjih trenutkih, bili sposobni le-temu odpustiti in ga vprašati, ali nas ljubi? Zagotovo ne bi bilo preprosto. Najbrž bi se takšnega človeka raje na daleč izogibali, ali pa se mu celo poskušali maščevati. Ko bomo sami v podobni situaciji, ko nas bo nekdo razočaral, se spomnimo Jezusa. Usmiljenega Jezusa.

Petrov trikratni pritrdilni odgovor na Jezusovo vprašanje poznamo iz Svetega pisma. Toda Jezus se vsakemu od nas tudi danes »prikazuje« na različne načine. Skozi bližnjega, tako ali drugače pomoči potrebnega. Skozi znance in neznance. In nam ob tem postavlja enako vprašanje, kot ga je takrat zastavil Petru. Pa ni pomembno, katere besede bomo izbrali za odgovor. Pomembno je, kako bomo odgovor živeli. Peter Jezusa ni več zatajil in je svoj odgovor vzel smrtno resno. Ostal je trden kot skala, do konca.

Jezus, prosim, bodi usmiljen z nami, ko te bomo znova zatajili. Ko te ne bomo zmogli v dejanjih ljubiti, Tebe in tistih, po katerih vsak dan prihajaš med nas.

Matej