»Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil.«

Lk  22, 44

Na današnjo cvetno nedeljo smo med  mašo imeli priložnost prisluhniti zares bogatim odlomkom iz Svetega pisma. Spregovorili so nam o tem, kako je bil Jezus izdan, kako ga je Peter zatajil, o zasramovanju in križanju Jezusa ter nazadnje o njegovi smrti na križu.

Vedno znova me poslušanje ali branje te Božje besede pretrese. Velikokrat pa se na to spomnim tudi ob drugih priložnostih: ko se srečam s kakšnim večjim ali manjšim izdajstvom, z  zatajitvijo ali žaljenjem, s trpljenjem, s smrtjo ljudi, ki so bili sopotniki v mojem življenju, … Včasih je zares težko, še najbolj zato, ker ne morem dojeti, zakaj se takšne stvari sploh dogajajo. Ko vidim  trpljenje, še zlasti trpljenje nedolžnih otrok, se sprašujem tako kot  pater Gržan v svoji knjigi Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih. Težko je najti odgovor na to vprašanje. Znano pa je, kaj je Jezus storil v času največjega trpljenja: molil je, še bolj goreče je molil. Tako je namreč zapisano v evangeliju.

Iz izkušenj vem, tako kot zagotovo  to ve tudi vsak izmed vas, da molitev velikokrat pomaga in je pogosto sploh edina stvar, ki jo lahko v svoji nemoči storimo.

Marjana