Če  je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.

2 Kor 5,17

Vsak dan se nam pred očmi odvijajo spremembe: ene bolj, druge manj očitne; ene bolj, druge manj prijetne. Nekatere kar prezremo, ker so tako vsakdanje, da jim ne posvečamo pozornosti. Včasih nas ravno te najbolj presenetijo, ko nam je dano zaznati jih.

Že v drugi polovici postnega časa smo, priložnosti, da se odzovemo klicu k spreobrnjenju, je bilo kar nekaj. Koliko smo jih zaznali, kolikim sledili, koliko smo jih ignorirali?

Natančnega odgovora najbrž ne vemo, saj očitki in preveč kritični pomisleki niso rešitev in se zato ob njih ne velja ustavljati. V olajšanje mi je misel, da se milostni čas še nadaljuje. Natrosil nam bo novih priložnosti in to je vzpodbudno.

Če pogledam nazaj, pa lahko rečem, da spremembe zaznavam; niso očitne, vse tudi niso prijetne, vendar so usmerjene proti Cilju. Ni lahko brzdati svojih razvad (ne mislim samo telesnih), ki so neupogljive kot železna srajca, ki jo moraš vsake toliko sleči. Ni lahko in ni nemogoče, res pa zahteva več volje in časa. Vendar se tudi počasi daleč pride. Današnji trend je: čim hitreje in čim več; še bolje: takoj in vse. Ampak hitro pridobljeno je lahko tudi hitro izgubljeno. To pa ni moj cilj, tega  ne želim.

 Želim, da se vse spremembe na bolje v meni in okoli mene zgodijo tako, da  bom z njimi eno, njihova  vrednost pa naj bo velika predvsem  takrat, ko bo čas svojo vrednost  izgubil.     

 Milena