… toda če se ne spokorite …

Lk 13, 3

Božja beseda postnega časa nas venomer vztrajno opominja in nagovarja, da naj se vendar spreobrnemo. Načini, ki jih ubira, so različni, namen in sporočilo isto. In zgodi se, da nas kakšna beseda preseneti, vedno tudi ne pozitivno.

Pred leti so me namreč postavili v neprijeten položaj, ko je bilo treba zagovarjati sporočilo prilike v današnjem evangeliju. Kakšen Bog pa je to, ki bi dopustil, da se drevo, ki ne rodi, kratkomalo poseka? Kje je vse tisto velikokrat poudarjeno usmiljenje in odpuščanje? Bog v tej priliki, ki bi dopustil, da se figa poseka, bi se namreč prej pokazal kot krut in neusmiljen, skoraj starozavezni …

Priznam, da se takrat nisem najboljše znašla, ker prilike nisem niti dobro poznala niti najboljše razumela. Moje jamranje v bran je izpadlo prav klavrno, počutje je bilo temu primerno. In še vedno, ko se pred menoj znajde ta odlomek Svetega pisma, me za trenutek prevzame občutek poraženosti.

Kljub vsemu pa do sedaj razmišljam že malo bolj odraslo. A je prav, da ne rodim sadu (pa naj bo na kakršen koli način že), da samo tratim svoj čas in še čas ljudi okoli sebe? Najbrž ne. Grožnja jalovi figi se več ne zdi tako neupravičena! Po drugi strani pa: nikjer ne piše, da figa ni dobila druge priložnosti; morda je potrebovala samo malo nege, pozornosti, gnojila, spodbude … Morda je bilo to dovolj, da je drugo leto obrodila stoteren sad, morda pa tudi ne. In če ni bilo, sem prepričana, da je dobila še eno priložnost. In potem še eno, in še eno. Kakor jih dobivamo tudi mi. Vedno znova.

Julijana