Nato sem slišal glas Gospoda: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?«

Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!«

 Iz  6,8

Današnja vrstica me je nagovorila in tudi malo razžalostila. »Zabolel«  me je odgovor na Gospodovo vprašanje, koga naj pošlje. »Tukaj sem, pošlji mene!«

Sem že kdaj Gospodu odgovorila tako prostodušno, direktno? Mislim, da  ne. Zakaj ne? Še težje vprašanje. Kar prevečkrat si postavim čisto drugačno vprašanje, npr. Zakaj jaz? In tarnam, vzdihujem: Tega ne morem, to je tako težko, pretežko, nimam časa, ni pravi čas,...

Izgovori se vedno najdejo.

Dejansko lahko marsikdo prizna, da redko odgovori tako, kot je odgovoril prerok Izaija. Malo lažje mi je pri srcu, ko se spomnim, da so bili tudi pomembni »možje vere« včasih negotovi in slabotni, ko jim je Bog dal določeno nalogo. Tudi Mojzes je rekel: » Kdo sem jaz, da bi šel?... O Gospod, prosim, pošlji koga drugega!... Glej, ne bodo mi verjeli in me ne bodo poslušali…«  (2. Mojzesova knjiga)

A Bog mu je odgovoril: »Jaz bom s teboj!«

Samo ljudje smo in čisto človeško je biti slaboten, nesamozavesten, plah. A ko nas Gospod pokliče, ga prosimo, naj nam da moč, da bomo z veseljem pritrdilno odgovorili na njegov klic. In On bo z nami. Obljubil je.

Dobri, usmiljeni Bog, prosim Te, daj mi moč in pogum, da Ti bom od zdaj naprej odgovorila: »Tukaj sem, pošlji mene!«

 Jelka