Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.

Jn 2,11

Kana. Kraj prvega Jezusovega znamenja, čudeža, s katerim se razodene svojim učencem. In ti »so verovali vanj«, nam potrdi evangelist Janez. Videli so, zato so verovali!

Kaj pa mi? Nam je dano toliko vere, da sprejmemo Jezusova znamenja, s katerimi razodeva svoje veličastvo, svojo Božjo naravo …

Da nam bo lažje sprejeti čudeže Božjega delovanja, poglejmo samo na rojstvo nebogljenega otroka. Kako hitro se v njem razvijajo duhovni darovi, v nekaj letih bi rad s svojimi čutili, govorom, mišljenjem, razumom … osvojil svet. Od kod človeku vse to?

Od spočetja do smrti je v našem življenju toliko skrivnosti, na katere lahko odgovori le vera. Sv. Pavel nam skuša to razložiti: »Različni so milostni darovi, Duh pa je isti« (1 Kor 12,4). Božji Duh deluje v nas, saj smo vsi Božji otroci. Vsak od nas pa bi naj živel tako, da ta Duh v nas ne zaspi, vse življenje moramo ohranjati to otroško čudenje. Pavel nam celo pravi, »da se vsakemu daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7).

Pravi človeški čudež ne moreš biti sam ob sebi, to postaneš šele ob drugih! In ko druge sprejemaš, jih imaš rad in jih resnično ljubiš, šele lahko dojameš, kaj je čudež Božjega stvarstva.

Majda