»Ti si moj ljubljeni Sin, zelo sem te vesel«.

Lk, 3, 22

Jezus se je v reki Jordan dal krstiti Janezu in medtem ko je molil, je nadenj v telesni podobi kakor golob prišel Sveti Duh. Sporočil (nam) je, kdo je pravzaprav Jezus. Tisti Jezus, ki se je Mariji rodil v Betlehemu in ki se ga je takratni kralj Herod ob rojstvu tako »razveselil«, da je dal pobiti v okolici Betlehema vse dečke mlajše od dveh let. Ta Jezus, ki se torej ni mogel niti roditi v topli hiši, ki so ga takoj po rojstvu poskušali umoriti, ki je 30 let neopazno živel z mamo Marijo in tesarjem Jožefom ... Ta je njegov ljubljeni Sin.

Glas, ki je po Svetem Duhu namenjen Jezusu, pa je lahko namenjen tudi nam. Jezus se je v svojem življenju popolnoma predal volji svojega očeta in nam s svojimi dejanji pokazal, kaj pomeni služiti očetu tudi v najhujših življenjskih preizkušnjah. Pokazal nam je, kako postati ljubljeni sin.

Želim si, da bi večkrat zmogli slišati glas, ki je zagotovo namenjen tudi nam: »Ti si moj ljubljeni sin ...« Mogoče ne bo ravno golob tisti, po katerem bomo ta glas slišali, ampak nam bo sporočil preko nasmeha v očeh nedolžnega otroka, obraza trpečega bolnika, ki mu bomo lajšali trpljenje, človeka v finančni stiski, ki mu bomo priskočili na pomoč. Vsak od nas je lahko ljubljeni sin, le Očetovo voljo je potrebno spolnjevati. Pogumno. Pa četudi to pomeni plavanje proti toku sodobnega življenja.

Matej