»Molim po tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje …, da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan.«

 (Flp 1,9)

Imam osebno izkušnjo, da molitev dela čudeže, zato jo zelo cenim, negujem in krepim svoj odnos z njo. Zavedam se, da so potrebe velike in da nobena molitev ni odveč. Je zastonjski dar, ki ga lahko poklonim nekomu tudi ob zelo nenavadnih urah (ko ponoči ni spanca),  ne da bi ga ovirala; ali pa nekomu, ki ga ne poznam in potrebuje molitev. Seveda z odprtim srcem tudi sama  sprejemam vsako molitev iz te Božje zakladnice, v katero smo povabljeni vsi darovati in iz katere vsi prejemamo (brez statističnih podatkov: kdo?, koliko?, kdaj?).

Dar molitve, ki mi ga nekdo podari,  sprejemam kot izraz njegove ljubezni. Čutim, da mu je mar zame, zato mi želi pomagati na najboljši možen način, to pa je: z zaupanjem vse  izročiti Bogu, da se zgodi Njegova volja. V svoji skrbi za bližnjega bi morda prosili, da naj bo rešen vseh bremen; bolje pa bi bilo prositi, naj se mu okrepijo ramena in roke, da  bo bremena lažje nosil – tako  kot ga želi na življenje pripraviti naš nebeški Oče. Pa še nam dá priložnost, da temu človeku kdaj priskočimo na pomoč in ga dopolnimo tam, kjer mu manjka (moči, poguma, vere). Različne darove, prejete od našega Stvarnika,  plemenitimo v odnosu podarjanja in prejemanja. Oboje je zelo pomembno: biti radodaren in podarjati, kar sem prejel, ter biti ponižen in prejemati, kar me more še izgraditi.

Sveti Pavel pravi: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa« (prim. Flp 1,6).

Milena Vodušek