»Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni«

(Jn 18,37b)

Kako se upreti skušnjavi in ne pisati tako kot običajno: torej z izpostavljanjem vsega tistega, kar me moti, kar ni prav. S tem sicer ni nič narobe, a po drugi strani: v svetu, kjer nas z vseh strani bombardirajo same slabe novice, ni potrebe, da se še dodatno osredotočamo na negativno. Sploh pa ne v mesecu, ki je pred nami. Moja predstava adventa je gotovo preveč idilična in nerealna, a zakaj se ne bi težilo k temu, da se čim bolj približamo idealnim predstavam.

 Vedno bolj se zavedam, da so samo trenutki … sreče, ki jih dojameš ali pa tudi ne. Lahko ti pobegnejo, pa sploh ne veš, da ti je bilo lepo. Ker si ravno takrat obremenjen z nečim, česar nimaš. V srednji šoli nam je profesorica angleščine pogosto ponavljala, da naj hodimo po svetu z odprtimi očmi … Nisem čisto razumela, kaj je želela povedati, sicer vem, da je hotela vodo napeljati na svoj mlin (angleščine), a pri meni se je to usedlo tudi malo drugače. Hoditi po svetu z odprtimi očmi, pogledom usmerjenim predse prinaša vsakodnevne drobne bisere sreče, ker se zavedaš, da živiš polno življenje, ker vidiš malenkosti, ki te ganejo in te ne pustijo hladnega. In tako, kljub izhodišču v zunanjosti prehajaš v najbolj skrite kotičke svoje notranjosti, se jih zavedaš in delaš na njih. Delaš na tem, da bi bil boljši. Ja, Gospod naj nam nakloni rast in obilo ljubezni v teh adventnih dneh, naš vložek pri tem pa naj nikakor ne bo skopuški, ker v tem primeru bo izkupiček komaj omembe vreden.

 Za zaključek pa še ena optimistična misel rimskega cesarja Marka Avrelija: "Poglej vase. Znotraj je vodnjak dobrote, in če boš pobrskal po vodnjaku, se bodo mehurčki dobrote dvignili." Lahko vsaj poskusimo!

Julijana Visočnik