»Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila roka in bi bilo le odtis resničnega, ampak v sama nebesa, da se je zdaj za nas pojavil pred Božjim obličjem,…«

 Heb. 9, 24

Nebesa. Predstavljam si jih kot kraj popolnega miru, veselja, blaženosti, popolnosti in Božje slave – Njegove prisotnosti.

»Nebesa? Kakšna nebesa neki? Nebesa so izmišljena. Menda ja ne verjameš v to?« Take odzive pogosto slišim  med znanci, celo med sorodniki. Danes moraš imeti kar pogum, da nekaterim omeniš nebesa.

Pa vendar Biblija veliko govori o »nebeških rečeh«, še več o Jezusu, ki je »sedel na desno prestola veličastja v nebesih in je služabnik svetišča…, ki ga je postavil Gospod in ne človek.« (Heb. 8, 2)

Jezus je tam za nas, gleda očetovo obličje in nas opravičuje, zagovarja. Pozna namreč vse naše stiske, bolečine, slabosti, navade in razvade.

Pravi kristjani zato hrepenijo po nebesih, ki so naš pravi in zadnji dom. Zato tudi, ko molimo očenaš, prosimo: »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.«

In ko je meni kdaj težko, ko se ne izpolnijo želje, ne uresničijo »zemeljski« načrti, ko niso uslišane vse prošnje v molitvi, se z veseljem in potolažena spomnim na vrstice iz Božje besede: »Toda jaz bom vedno s tabo, prijel si me za desno roko. S svojim nasvetom me vodi, potem pa me vzemi v slavo. Koga imam v nebesih? Če sem s teboj, si ničesar ne želim na zemlji.« (Ps. 73, 23 – 25)

Jelka