»Kaj hočeš, da ti storim? Slepi mu je dejal: ''Rabuni, da bi spregledal!''«

(Mr 10,51)

Jezusova ozdravitev slepega Bartimaja na poti iz Jerihe je njegov zadnji čudež, preden se poda v Jeruzalem, na pot svojega trpljenja. Najbrž odlomek ni brez pomena na tem mestu evangelija, saj je slepota srca pravzaprav prvi, zadnji in največji greh, ki nas ločuje od Boga. Onemogoča nam, da bi videli za nas umirajočo Ljubezen na križu.

Ne kdorkoli, berač je tisti, ki vpije k Jezusu usmiljenja. Berač, ki nima ničesar, razen plašča, pa še ta mu onemogoča, da bi svobodno tekel k Jezusu. A prav to je bistvo – ne imeti ničesar, razen goreče želje po Božjem usmiljenju. Tu se najde vsak od nas, vsak se slej ko prej sreča s situacijo, ko je edino, kar zmoreš, prositi za usmiljenje. A kako težko je to! Najtežje se je ponižati in priznati, da kakor berač nimaš ničesar več. Da je edino, kar te reši, usmiljenje drugega. Toda to je pot k jasnosti spoznanja, da smo ljubljeni zastonj, ne toliko, kolikor moremo dati.

Jezus čaka tudi tebe, dragi brat, draga sestra, da ga prosiš ozdravitve od slepote. Nič sramotnega ni na tem, je prvi korak na poti do jasne in zastonjske ljubezni. Ker pa je žegnanjska nedelja, ki nas spominja na posvetitev našega svetišča za čudovita Božja dela, naj spomnim, da je praznik za vsakogar izmed nas, kajti s krstom smo bili posvečeni in izbrani, da tudi v nas dovrši velika Božja dela!

Katja