»Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!«

Mr 10, 2–16

Ko sem razmišljala ob besedah iz Markovega evangelija, sem se spomnila svoje mladosti. Kako daleč so ta leta, hkrati pa so želje in sanje o srečni družini še kako prisotne tudi danes. Lepo je videti mamo, očeta in otroke pri sveti maši, na sprehodu ali pri igri.

Resnično se nekaj bolnega zažira v našo družbo, v naš čas, ko je vrednota – kar družina nesporno je – poteptana in necenjena.

Zakaj je vedno več ločitev, zakaj se vedno več mladih odloča za partnerski odnos, zakaj …

Premalo je pogovora, potrpljenja, vere, ljubezni, spoštovanja, dajanja, odpuščanja – in vse preveč sebičnosti, želje po materialnem, drug drugega pa nismo več sposobni sprejemati takšnega, kot je. Vse to in še marsikaj drugega so razlogi za globoke rane in žalostne otroške oči.

Bog pozna naše trpljenje, zato nas prosi, naj se naslonimo nanj. V letu družine prosimo Gospoda, naj nam pomaga prinašati edinost in spravo v svet osamljenosti in razdeljenosti.

Dragica