»Glejte, vaš Bog!«

(Iz 35,4b)

Porodilo se mi je vprašanje, kolikokrat oziroma ali sploh se pogovarjamo o našem nebeškem Očetu in naši veri,  ko je zbrana nekoliko večja družba sorodnikov ali prijateljev. Ko ugotovim, da se, čeprav ne tako pogosto, kot bi bilo primerno, me razmišljanje pelje k vsebini pogovora. Ta je imela dokaj velik razpon: posameznikovo prepričanje, da je Jezusovo življenje le  izmišljena zgodba; da vse služi za pranje možganov; odpor do vsega verskega; mlačnost in tudi prava, živa vera.

Spomnim se zanimivega spoznanja v preteklosti, da tudi ljudje z odklonilnim odnosom do Boga  v življenjski stiski iščejo upanje in pomoč pri Njem. Zaupam, da božja milost pomaga spregledati slepim očem, ko je čas za to ugoden. Kajti tudi v puščavi mojega življenja so se odprli vrelci in jo pričeli spreminjati v oazo, ko je nastopil pravi čas. Takšni dogodki niso le plod domišljije ali pobožna želja, to je delo  našega Boga, ki vse prav dela in zato nas vedno znova preseneča.

Še vedno je med nami verniki prisotna bojazen priznati Bogu to, kar mu gre, mu dati pravo mesto v našem življenju – udoben sedež (prestol), ali pa ga  kar posaditi k svojim nogam ( in ga kdaj tudi pohoditi, ker nam sedi na poti).

Besede »Sedaj pa verjamem, da nekaj je, neka energija …«, niso tako redke iz ust vernikov in kažejo na nepotrebno vrzel v veri. So tudi odraz zanemarjanja samega sebe, ko nasedam neki energiji, zapostavljam pa Ljubezen, po kateri hrepenim in sem je vreden.

Zato se znova vprašam: »V koga  verujem?« Moj odgovor je: »V Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.«

Milena