»Poslušajte me vsi in doumite!«

Mr 6, 14

Pravkar prebrani odlomek Markovega evangelija potrjuje to, v kar sem bila vedno prepričana. Ni okolica tista, ki je problematična, človek sam, njegova notranjost pač pogosto je. Jezus je tudi na tem mestu jasen, gotovo pa njegovo stališče ne velja samo za hrano, temveč za vse, kar prihaja iz okolja, v katerem živimo.

Še bolj kot za to relacijo okolje človek, drži njegov pogled za odnos človek okolje. Vsi vemo, da ima svet, v katerem živimo veliko napak (pri čemer je napaka zelo blaga beseda). In če bi na nas vplivale vse te potem bi bili več kot omadeževani, pohujšani in pokvarjeni. Pa smo res? Seveda smo, a razlog za to ni okolje, le-to je samo izgovor ali dokaj beden izgovor. Kot pravi Kristus: »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje.« Hudobne misli, zlobne besede, tatvine, zvijače, napuh in vse ostalo, kar je v evangeliju omenjeno, prihaja iz naše notranjosti, iz našega srca. Na žalost pa prav temu dajemo prednost, ter s tem dovoljujemo, da negativne silnice zavladajo našemu bitju. In ne konča se pri tem, da uničujemo in pohujšamo sebe, temveč s svojimi negativnimi izbruhi kvarimo že tako pokvarjen svet. Pa smo spet pri začaranem krogu, iz katerega ni poti.

No, pot je. Najdemo jo tam, kot vedno. Začeti je treba pri sebi, paziti na to, kaj prihaja iz nas, s čim še dodatno zastrupljamo že tako dotrajano okolje. Ker to je tisto, kar nas omadežuje, ker to je tisto, kar nas ne osvobaja, ker to je tisto, kar nas ne osrečuje, in to bi že zdavnaj morali doumeti. Svet se ne bo spremenil, mi se lahko. In tu je izhod in začetek nečesa boljšega.

Julijana