»Učenik, ti ni mar, da se utapljamo?«

(Mr 4,38)

»In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: 'Utihni, umiri se!' In veter je ponehal in nastala je velika tišina. In rekel jim je: 'Kaj ste tako boječi? Kako, da še nimate vere?' In velik strah jih je prevzel in so govorili med seboj: 'Kdo neki je ta, da sta mu pokorna veter in morje?'

Učenci so bili veliko časa skupaj z Jezusom, videli so čudeže, bili so priče nemogočemu, čeprav pri Bogu ni nič nemogoče. Vedno, kadar ne zmoremo razumeti z razumom, imamo možnost, da na zadevo pogledamo še s srcem in takrat je tako, kakor, da bi si nadeli ta prava očala . Tudi mi smo namreč velikokrat podobni Jezusovim učencem, ko ne zaupamo Jezusu, ko smo prestrašeni, ker ne gre po naše ali bolje rečeno, ko nimamo več vseh niti v svojih rokah, ko nismo več glavni, ko nimamo moči, ko v življenju doživljamo preizkušnje in viharje, ko imamo občutek, da se je Bog nekam skril in ko se zdi, da je Jezus zaspal, mi pa smo sami sredi viharja.

A ni tako, nismo sami. Jezus je vedno z nami, četudi se nam kdaj zdi, da nas pušča same, da spi in da mu ni mar. On je in bo vedno z nami, do konca sveta in ker Jezus ne laže, smo lahko mirni. On je z nami, najbolj otipljivo pod podobo kruha in vina in po iskreni ljubezni srca. On je tukaj, ves čas je tukaj z nami, tudi in zlasti takrat, ko se nam zdi, da se potapljamo. Brez skrbi in pogumno naprej: naš Odrešenik namreč zna hoditi po vodi!  

Marinka