»Zato smo vedno pogumni, čeprav vemo, da smo zdoma in daleč od Gospoda, dokler smo doma v tem telesu,…«

2 Kor 5, 6

Današnja vrstica me je prevzela na poseben način, pisati o njej pa je bil poseben izziv. Zavedam  se namreč, kako pogosto se zgodi, da ne »hodim v veri«, da me tok tega sveta potegne s seboj in »hodim v gledanju«. Spopadam se s problemi in živim, kot da je zemeljsko življenje edino, kar imam, in kot da je vse, kar se mi zgodi, nepreklicno dokončno in usodno. »Sekiram« se zaradi stvari, ki so minljive, za svet, v katerem vladajo nepredvidljiva naključja in v katerem ni ničesar stalnega, zanesljivega. Včasih pa me to življenje tudi pritegne s svojimi minljivimi čari. In potem se zavem: kristjani smo v tem svetu tujci, tukaj nismo zares doma. Naše telo, naša zemeljska hiša je le »šotor«, v nebesih pa imamo »zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna« (2. Kor.5,1). Tam je naš pravi dom, zato hrepenimo po njem.

  V tem svetu naj nas vodi zaupanje v Pastirja, ki je vedno z nami, tudi če »hodimo po globeli smrtne sence« (Ps. 23,4). On skrbi za nas in zato smo lahko pogumni. Še več: dal nam je posebno nalogo – v »tujini« naj bi bili kot kristjani Njegovi poslanci, »sol zemlje in luč sveta«.

 Pogumno in potrpežljivo torej živimo in čakajmo, da se bomo, ko pride čas, preselili h Gospodu. Ker je naš pravi dom pri Njem, si želimo, da bi »zdoma, v tujini« ohranili močno vero, pogum in zaupanje.

                                       Jelka