„ Kača me je zapeljala in sem jedla.“

1Mz 3,13

V mislih mi še vedno odmeva obhajanje svete maše prejšnje nedelje, ko je v naši župniji 35  otrok prejelo prvo sveto obhajilo. Nepozabni trenutki za vsakega izmed njih. Prevzelo me je otroško veselje, sproščenost, … Oh, kako vse to pogrešam med nami - odraslimi kristjani. Otroci resnično živijo in delajo  Bogu v slavo. Zelo so odkriti in ničesar ne skrivajo.

Kaj pa mi? Tudi mene in tebe Gospod kliče kot Adama in Evo: „Kje si?“ Ali se ne skrivamo tudi mi, pa čeprav oblečeni? V resnici pa tolikokrat „slačimo“ drug drugega, ko ne  prevzamemo  odgovornosti za svoje besede in dejanja.

Bog nas je sicer ustvaril svobodne; sami pa se odločamo, v katero smer se bomo razvijali. Želimo, da naš notranji človek resnično raste?. Torej se ne ozirajmo na to, kar se vidi, ker je začasno, minljivo. Strmimo k nevidnemu, samo to je namreč večno.  Ne dovolimo se zapeljati hudemu duhu.

Če smo zbegani in ne vemo, kako bi ravnali, pokličimo na pomoč Gospoda. Zelo rad nam bo svetoval in pomagal. Želi, da bi kot on izpolnjevali Očetovo voljo in tako postali njegovi bratje, sestre in mati.

Iz globočine kličem k tebi, o Gospod, usmili se me in pomnoži mojo vero.

Erika