»In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

(Mt 28,20)

Zaključil se je velikonočni čas, Jezusovemu vnebohodu in prihodu Svetega Duha na binkoštni dan sledi nedelja svete Trojice, kakor krona velikonočnega časa. Karikirano bi lahko rekli, da so sedaj vse tri osebe enega in edinega Boga opravile svoje delo ljubezni in odrešenja človeka. A kakor se pogosto zgodi v življenju, je konec v resnici šele začetek! Kakor je bil žalosten konec Jezusovega zemeljskega življenja na križu pravzaprav začetek njegovega odrešenjskega dela, začetek novega življenja.

Tudi konec Matejevega evangelija, kjer Jezus opogumlja učence, naj bodo zvesti v oznanjevanju, je začetek njegove obljube, da ostaja z nami do konca in še naprej. Jezus pošilja učence, naj nadaljujejo njegovo delo – naj živijo evangelij in ga s tem oznanjajo. Tudi sama čutim to Jezusovo vabilo in sem zanj zares hvaležna! A skušnjava, da bi kdaj prehitevala Učitelja, me včasih zavede. Želim si urediti stvari po svoje, ljudem, ki mi pridejo do živega, povedati 'svoje'. Lastni ponos me spodnese daleč vstran od Jezusove krotke in ljubeznive drže. Vse dokler me lastna sebičnost dokončno ne rani in se zavem, kako neumno je odklanjati njega, ki je bil pripravljen umreti, da bi jaz živela.

Odnosi, ki se porajajo med osebami svete Trojice, so pravzaprav odnosi, ki naj bi se tkali tudi med nami, v našem zemeljskem življenju. In v njih ni prostora za sebičnost, egoizem in kar je še takega.

Šele v odnosu do drugih ljudi se kristalizira naša osebnost, v odnosu do Boga postajamo vedno bolj to, kar v resnici smo.

Katja