»Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico …«

Jn 16,12–13

Jezusova napoved prihoda Svetega Duha, Duha resnice, je velika in najlepša obljuba apostolom, s tem pa tudi vsem nam. In binkošti so praznik prihoda Svetega Duha, izpolnitve te Božje obljube.

Binkošti, eden največjih cerkvenih praznikov, za mnoge celo največji. A ga občutimo in sprejemamo tako kot veliko noč in božič? Žal, daleč od tega. Nekaj manjka temu prazniku – to so zunanja obeležja (kot jih imata oba velika praznika), za binkošti pa je tako malo zunanjega. Zgoditi in dogajati se mora v naši notranjosti, to je veliko težje: postati zrel kristjan, postati s svojim življenjem Kristusova priča v svetu – to pa je daleč od darov pod božičnim drevcem in velikonočnega žegna …

Mogoče so binkošti izgubile za mnoge kristjane svojo pravo podobo, odkar za večino to ni več praznik birme, kakor je bil nekoč – in odkar je birma tako pozunanjena …

S sestro sva doživeli pri svoji birmi tak pravi binkoštni praznik: ker so bile birme v Hočah vsakih šest let, smo se s sosedovo kočijo odpeljali v mariborsko stolnico. Veseli in ponosni – in to v 2. in 4. razredu! Prav res smo bili še birmanci-otroci, a doživetje je bilo globoko. Pa še kako so takrat za nas veljale besede: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi.« Seveda sami ne bi zmogli; tu pa je bila naša družina, naši duhovniki, ki so pripravljali pot in prostor tej večni Resnici. Tako se je lahko uresničevala in se še uresničuje Jezusova napoved: prišel je »Duh resnice«, ostaja vse življenje nad (v) nama, dokler naju nekoč ne bo »uvedel v vso resnico«.

Hvala Bogu in vsem, ki so nama pri tem pomagali in nama še pomagajo.

Majda