Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan.

LK, 17, 16

Jezusa med potovanjem v Jeruzalem sreča deset gobavcev. Usmili se jih, jih ozdravi, … toda na koncu se mu samo eden zahvali za ozdravitev. Samo eden od desetih, in še ta je bil Samarijan.

Zagotovo se ob tej priliki iz evangelija zgražamo, kako nehvaležni so bili ostali ozdravljeni, in neskromno pomislimo, da če bi nam bila podarjena milost ozdravljenja, bi zagotovo izkazali hvaležnost. Pa bi jo res? Znamo res biti hvaležni za (vse) milosti, ki jih prejemamo v vsakdanjem življenju?

Zadnje tedne lahko v medijih spremljamo poročila o množici beguncev, ki s pomočjo tihotapcev beži iz Afrike v Evropo. Iz okolja, kjer ni dostojnega življenja, v okolje, kjer upajo, da bodo lahko živeli. Ali mi, ki živimo v varnem okolju, znamo biti hvaležni za to, ali pa nam je nekaj samoumevnega, da imamo pitno vodo in hrano, streho nad glavo, da nam nihče ne streže po življenju? Ali znamo biti hvaležni za zdravje, za družino, otroke, starše, prijatelje? Nam je samoumevno, da imamo nov mobilni telefon, avto, službo, elektriko? Smo bolj podobni tistim devetim ozdravljenim, ki so očitno menili, da jim »pripada« ozdravitev, ali smo podobni Samarijanu, ki je izkazal hvaležnost?

Gospod, prosim te, da se bom zavedal, da življenje in vse milosti, ki sem jih vsak dan deležen, niso nekaj samoumevnega, nekaj, kar mi »pripada«. Da bom znal izkazati spoštovanje in hvaležnost do vsega, kar mi naklanjaš.

Matej