KDOR LJUBI, IZPOLNJUJE ZAPOVEDI

Jn 15,9–17

Kristjani imamo večkrat občutek, da nam Cerkev nalaga veliko zapovedi, zato si nekateri vero predstavljajo kot breme, ki prinaša samo prepovedi in obveznosti. Tudi nasprotniki krščanstva radi poudarjajo, da je vera ena sama prisila, sestavljena iz številnih prepovedi in zapovedi, zato sinonim za nesvobodo.

Ta kritika pa spregleduje pomen osebnega odnosa. Če nekoga poznamo ali smo z njim prijatelji, pa nas prosi za pomoč, mu bomo ugodili. Če je naša mama bolna, jo bomo obiskali. Če naš otrok zboli, ga bomo peljali k zdravniku. Ker ju imamo radi, ne bomo premišljevali, kako težko je izpolniti dolžnost do njiju. Mladi mož ljubi svojo ženo in zato niti ne pomisli, da je ne bi negoval, ko po prometni nesreči za vedno ostane priklenjena na posteljo. Osebni odnos, pravzaprav ljubezen, spremeni naše ravnanje do drugih.

Tudi ljubezen do Boga spremeni naše življenje. Jezus pravi: »Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas.« Kristus je povezan z Očetom in spolnjuje njegovo voljo, mi pa bodimo povezani s Kristusom in izpolnjujmo njegovo voljo. Če ljubimo Boga, bomo izpolnjevali njegove zahteve, njegove zapovedi. Če bomo z njim gojili pristen osebni odnos v molitvi in pri maši ter drugih zakramentih krepili prijateljstvo z njim, nam bodo njegove zapovedi bližje. Problem današnjih ljudi, povezan z izpolnjevanjem zapovedi, je pravzaprav problem iskrenega osebnega odnosa do Boga. Krščanska vera ni izpolnjevanje abstraktnih predpisov in zapovedi, ampak je hoja za Kristusom, hoja po Kristusovih stopinjah. Krščanstvo je hoja za nekom, ki nas ima neizmerno rad, mi pa ga ljubimo, ko spolnjujemo njegove zapovedi: »Če boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni,« pravi Jezus ter dodaja: »Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam.« Ne moremo govoriti, da ljubimo Boga, če ga ne poslušamo in ne upoštevamo, kar nam naroča, in če se iz našega življenja ne pozna, da imamo z njim osebni odnos.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem