»Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, ker je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici.«

Kol 3,1

Že pogled na bolj polno cerkev (kot običajno) mi nakazuje poseben dogodek in me nehote pritegne v veselo pričakovanje in odprtost temu, kar bo sledilo pri obredu. Čutim, kot da vsak posameznik s seboj prinese del svojega zaupanja in pripadnosti, ki ju želi podeliti z drugimi, svoje pa oplemenititi z dobljenim. Čeprav si o tem ne postavljamo ciljev in ne delamo sklepov, se proces podeljevanja odvija: za oči neopazno, za srce pa bolj ali manj intenzivno, odvisno od naše pripravljenosti odpreti se in sprejeti. Saj vemo: bolj ko odpremo vrata, več svežega zraka prihaja v prostor, dalj časa kot so vrata odprta, več svežine napolni prostor.

Seveda je zelo pomembno, kaj želimo prejeti: bolj ko bomo z mislimi sledili očem, ki švigajo po cerkvi, več teh vtisov bomo odnesli domov, ne glede na to, da je bil namen udeležbe pri sveti maši drugačen. Saj bi se s podobnimi vtisi lahko napolnili v kinodvorani ali na kakšni drugi prireditvi. K sveti maši pa nas pripelje žeja po Bogu. Našo dušo žeja po Bogu in  tu je krasna priložnost, da se ponovno srečata in  združita. Kjer se bo ustalilo naše srce, tja bodo hitele naše misli. In če bomo imeli voljo, da Gospodu vedno znova podarjamo svoje srce, bomo zagotovo našli tudi pot, da to naredimo.

Današnja slovesna sveta maša, postanek pred praznim Jezusovim grobom in vsa občutja ob tem so lahko pot za odločitev, da z Jezusovo pomočjo tudi mi vstanemo iz svoje mlačnosti in čim pogosteje potešimo hrepenenje naše duše po Njem.

Milena