Toda Vsemogočni mi pomaga, zato nisem bil osramočen.

Iz 50, 7

Ker se postni čas počasi izteka, je prav, da se vprašamo, kako smo ga izkoristili. Meni veliki met ni uspel, a roko na srce, niti ni bil v planu. Najprej huda gneča na delu, potem pa, ko bi se naj stvari umirile in dopustile mirno pripravo na veliko noč, premislek, duhovno obnovo in poglobitev, bolezen, ki mi je vsaj za deset dni vse postavila popolnoma na glavo.

Sicer še vedno verjamem, da je ključ do vsakega uspeha v dobri organizaciji dela in načrtovanju, a včasih človek pozabi na to, da vendarle ni vse odvisno od njega. Sam zase kljub vsemu ne veš vedno, kaj je najbolj prav, ali pa si ne znaš postaviti mej oziroma jih potiskaš do skrajnosti, dokler pač ne poči. In ko poči … se šele podrediš. Mogoče je nauk letošnjega posta prav v tem spoznanju, ki ga v teoriji sicer dobro poznam, v praksi pa … je zgodba pogosto drugačna.

Sem pa v zadnjih dneh (tednih, mesecih) pogosto razmišljala o občutku sramu. Ko sem pred leti tekla na prvem Eko maratonu v Mariboru, me je bilo sram, da sem Štajerka, ker so nas ljudje ob progi pošiljali ne vem kam vse, češ da smo največje budale pod soncem, oni pa reveži, ker imajo dve uri zaprto cesto. Ko poslušam vsakodnevne novice o raznih goljufijah, korupciji, nemorali, neslogi itd. v Sloveniji, me je vedno bolj sram, da sem Slovenka, čeprav se bolj ne bi mogla strinjati s Cankarjem, da bi naša dežela morala biti raj pod Triglavom. Pa ni! In ko se zazdi, da bi me moralo postati sram tudi mojega verskega prepričanja, moje Cerkve, mojih t.i. somišljenikov, mi ne preostane drugega, kot da se obrnem k izviru, k Svetemu pismu, ker Vsemogočni pomaga, tudi pri tem, da lahko naredim obraz kot kremen, ker je tako pač lažje. In kaj je v izviru? Uf, ogromno lepih stvari: veselo sporočilo o ljubezni, toleranci, sprejemanju drugačnih, zatiranih …

Morda bi potrebovali še en post, da bi se vrnili k evangeliju, da bi se spominjali časov, ko so ljudje drli k prvi Cerkvi zaradi tega, kar je oznanjevala, med drugim tudi enakost in sprejemanje za vse, pa čeprav to ni bilo v skladu s takratnimi družbenimi normami. In upam, da nam bo pri tem postu res pomagal Vsemogočni. Ker ga potrebujemo!                                     

Julijana