ŠELE, KO BO ZRNO UMRLO

prim. Jn 12,20–33

Ni treba postati vrhunski analitik sodobne družbe, da bi ugotovil, da danes ljudje niso odprti za darovanje. Pri vzgoji otrok in mladih o tem skoraj ne govorimo več, še manj pa to prakticiramo. Če boste dejali staršem, naj v nedeljo pripeljejo otroke k maši, bodo odgovorili: »O, nikar, pustite jih, saj je to edini dan v tednu, ko se lahko malo naspijo!« Mladi največkrat niso sposobni niti majhne žrtve za druge, zato hitro obupajo. Nimajo vztrajnosti, ker jih starši tega niso naučili. Moderni starši bi se morali zavedati, da bodo sami prve žrtve te napačne vzgoje. Otroci, ki jih roditelji niso naučili žrtvovanja, ne bodo skrbeli za starše, ko bodo onemogli.

Danes se darovanja za druge izogibamo na daleč in večina ljudi ni sposobna živeti za druge. Posledica tega je, da je svet poln osamljenih ljudi. Kristus v današnjem evangeliju pravi: »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil« (Jn 12,25). Obsoja sebičnost kot nemodro obnašanje, torej obsoja vzgojo, ki je usmerjena samo v plačilo in ne vodi k delu za druge.

»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (prim. Jn 12,24). Darovanje za druge je zakon življenja. Če se nismo sposobni darovati za druge, ostajamo osamljeni. Ni naključje, da v naši družbi živi toliko osamljenih ljudi. Življenje za druge premaga človeško osamljenost.

Sporočilo današnjega evangelija nas uvaja v sporočilo velike noči: v našem življenju bo ostalo samo to, kar bomo zapisali v Božjo ljubezen. Naj nam Gospod poživi vero, da bo samo to, kar bo s Kristusom umrlo, z njim tretji dan tudi vstalo.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem