»Zakaj njegovo delo smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela.«

(Ef 2,10)

Zakaj živimo na tem svetu? Živimo zato, da delamo dobro, da spoznavamo Božjo ljubezen in druge vodimo k Bogu, ki je Ljubezen in končno: Bog nas je ustvaril za to, da bi ljubili in prišli po smrti k Njemu v nebesa, v objem večne Ljubezni, kjer smrti ne bo več. On nam bo obrisal vse solze.

Cilj našega življenja torej ni nesmisel, ni praznina, ni grozljiv nič, ampak objem tistega, ki nas ljubi bolj, kakor ljubimo samega sebe.

Jezus se je spustil celo v grob, da bi nas osvobodil strahu in groze, čeprav je tudi sam, ko mu je umrl prijatelj Lazar, jokal pred njegovim grobom.

Jezus ima izjemno čuteče srce, zato mu naše stiske in bolečine, niso tuje. Prav zato, ker je postal eden izmed nas, razen v grehu, je šel pred nami – do konca, torej tudi v grob, a tam ni ostal! To je revolucionarna novica krščanstva, to je zgodba ljubezni, pred katero tudi Jezusovi apostoli niso mogli molčati.

Naš Bog ni Bog mrtvih, ampak živih! In mi smo ustvarjeni za življenje - ne samo teh nekaj let več ali manj na zemlji, temveč za vso večnost!

Naj nam ta postni čas pomaga, da bomo odprli srce Jezusu in tako postajali vedno bolj podobni Njemu v Njegovih dejanjih, mislih in besedah, v Njegovi dobroti in ljubezni, da se bomo tako nekoč večno veselili z Njim v nebesih!   

Marinka