»Svojo mavrico postavljam v oblake in bo v znamenje zaveze med menoj in zemljo.«

(1Mz 9,13)

Znanstveniki (predvsem fiziki) naj mi sedaj oprostijo, ampak kot vernica moram reči, da je mavrica že sama po sebi tako lepa in mogočna, da zame ni dvoma, da jo je tja gor obesil sam Gospod!  A kljub njeni veličini in barvitosti jo včasih med oblaki vidim zelo medlo…  Najbrž zato, ker je moj pogled površen, ker je medlo moje srce.

Če se potrudim in to hočem, lahko vidim mavrico v sočloveku, ki me razveseli, ko se mi ruši življenje in mi dušo napolnjujejo nevihtni oblaki. Pred kratkim sem po naključju govorila po telefonu z neko gospo, popolno tujko, ki mi je po 20 minutah razlaganja problemov dejala, da bo zame molila, ker sem jo poslušala. Še danes ne vem, kdo je, najbrž kak odtenek Gospodove mavrice …

Bog mi razprostira svojo mavrico preko mojih bližnjih, v otroških očeh, v nežnem dotiku, topli besedi, po svobodi, ki se je zavem, ko vidim fotografije bitk in preganjanj na Bližnjem vzhodu.

Vedi, človek, da mavrice ne moreš videti, če prej ne dežuje, nato pa posije sonce.  In z Gospodom se ne moreš resnično srečati, če z njim ne trpiš in se nato veseliš.  Njegove poti so različne barve mavrice: da jih vidiš jasno, je treba veliko, zares veliko ljubezni!

Katja