Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim. 

Lk 2,40

Sredi tedna smo se veselili Jezusovega rojstva, danes pa je praznik Svete družine, ki je tudi praznik vseh naših družin. Priznam, da se nikoli nisem prav posebej trudila dajati temu prazniku potrebne veljave. Kar nekako površinsko sem ga dojemala, nikoli nisem čutila prave hvaležnosti zanj in vrednosti, ki ga ima. Pa mi družina zelo veliko pomeni, srečna sem v njej in ponosna sem na njo, le dojemala sem jo kot nekaj samoumevnega.

Ko si v mislih razgrnem družino in jo preletim od svojega otroštva pa do danes, me prevzame spoštovanje nad njeno veličino in vsebnostjo. Toliko ljubezni, pričakovanj, načrtov, vzponov in padcev, smeha in joka, veselja in žalosti, rojstev in smrti (ne samo človeških) se je razvrstilo v tem času. Tako kot vsak posameznik je ranljiva tudi družina, zato je odnos med družinskimi člani zelo pomemben.

Še posebej velik vpliv ima odnos med očetom in materjo. Če je njun odnos natrgan,  poleg njiju zelo trpijo nemočni otroci, trpijo pa tudi vsi bližnji, ki ju imajo radi. Prav tako vsi prejemajo od njunega spoštljivega odnosa. Družina diha na ta način, da se skupaj veselimo posameznikovega  uspeha in  drug drugemu po potrebi pomagamo nositi bremena. Tako je veliko lažje premagovati prepreke in težave, ki se včasih kar vrstijo in so sestavni del naših življenj. V slogi je moč,  je pa tudi večja varnost in nešteto priložnosti za urjenje potrpežljivosti, odpuščanja, ponižnosti, vztrajnosti, zvestobe, …

Sveti družini izročam vse naše družine, da bi v njihovi zaščiti rastle in se krepile, bile vedno bolj polne modrosti in da bi bila Božja milost z njimi.

Milena